29
Oct

Starši, čustvena ali racionalna pomoč pri športnem razvoju otroka

V članku se sprašujemo kakšna je vloga staršev pri športnem razvoju otroka. Ali je možno da se njihova pomoč kaže tudi v obliki zaviranja športne poti? Na kakšen način jo lahko obrnemo v pravo smer? Čustva bodo prisotna, če to želimo ali ne. Ali je trenerjeva dolžnost jih prepoznati, definirati in usmeriti, da bodo v pomoč in ne v breme trenažnemu procesu. Vloga staršev naj bi bila ključnega pomena že od samega začetka, ko otrok začne pridobivati prve gibalne izkušnje. Še posebaj pa pride do izraza, ko začne otrok trenirati v klubu pod strokovnim vodstvom. Prav tako se bomo dotaknili tudi dela, ki ga starši počnejo zavestno, in prav ta je tisti, na katerega imamo mi, trenerji, največji vpliv. Starše moramo voditi in jim olajšati spremljanje in spodbujanje njihovega otroka v športu, istočasno pa s tem olajšati delo tudi sebi.

 

UVOD

Šport je aktivnost za vse življenje. Oblikuje našo samopodobo in gradi našo samozavest. Uči nas samodiscipline, samozaupanja ter spoštovanja sebe in drugih. Omogoča nam telesno aktivnost in zabavo hkrati. Danes se s športom ukvarja več ljudi kot kdajkoli prej.

Seveda pa obstaja velika razlika med učenjem športnih veščin na rekreativnem nivoju in izkazovanjem sposobnosti na tekmovanjih. Tekmovalni šport uči mladino trdega dela, delovanja pod stresom in neprestanega uravnavanja čustvenega in fizičnega ravnovesja. Vse našteto pa lahko sproži dodaten pritisk na otroka, če so informacije posredovane napačno. Zelo pogosto so tekmovanja stresna tako za otroke kot za starše, saj se srečajo s čustvi, ki jih do tedaj v svojem življenju niso poznali.

Za starše je tekmovalni šport lahko zelo kompleksna izkušnja, še posebaj če se s tem srečajo prvič. Otroci pa na drugi strani doživljajo pritiske, najpogosteje zaradi pričakovanj, ki sploh niso v njihovem dometu ali pod njihovo kontrolo.

Kot starš, želiš pomagati svojemu otroku pri odzivanju na nove situacije. Nasvete v športu starši enačijo z nasveti za šolo, prijatelje, družino, itd. Za svojega otroka želijo le, da je srečen. Sčasoma se zavedo, da ni enostavno biti dober starš in slej kot prej dojamejo, da je še težje biti dober starš otroku, ki je vpleten v kakršnekoli tekmovalne aktivnosti.

 

KAKO DO VRHUNSKEGA REZULTATA

Dr. Tanja Kajtna: "Potrebno se je zavedati, da bodo otroci do vrhunskih nivojev prišli le, če so imeli kot mladi športniki visoko, predvsem notranjo motivacijo." Za dobro motiviranost otroka je potrebno že na samem začetku razumeti njihove razloge za udejstvovanje v športnih aktivnostih. Na ta način bo lažje razumeti njihove potrebe in želje ter hkrati povišati njihovo storilnost.

To pomeni da se otrok ukvarja s športom, ker se ob tem zabava, uči, premika svoje lastne meje in ker na treningih srečuje svoje vrstnike, ne pa zato, ker bi že zgodaj stremel k vrhunskim rezultatom. vloga staršev je v tem trenutku ključna. Otroka naj podpirajo, ga spodbujajo in seveda financirajo. Nikakor pa se ne smejo ujeti v zanko, da v otrokov uspeh vlagajo in za to pričakujejo povračilo. V istem trenutku ko otrok začne polagati račune za svoje predstave nekomu drugemu je breme tako veliko, da mu lahko parirajo le izjeme.

 

ČUSTVA OTROK

Zelo očitno je, kako čustva vplivajo na športno učinkovitost otroka. Na eni strani so v njih negativna čustva, kot so jeza, strah, potrtost, anksioznost, ki praviloma na športno predstavo vplivajo slabo. Poznamo pa tudi pozitivna čustva. Veselje in navdušenje nad dejavnostjo s katero se ukvarjajo bistveno bolje vplivata na široko pozornost, ki je tako pomembna pri učinkovitosti na športnem terenu. Negativna čustva bodo vplivala na padec otrokove koncentracije, zmanjšalo se bo njihovo zadovoljstvo in veselje do nastopanja. V večini primerov bodo imeli manjšo kontrolo nad svojimi gibi, kar bo pripeljalo do slabših predstav.

Jeza je edino negativno čustvo, ki pri nekaterih vzbudi dvig učinkovitosti, vendar so vplivi na to zelo različni, sprožilcev pa se enostavno ne da kontrolirati. Tu bi se lahko ustavili pri ugotovitvi selektorja slovenske moške rokometne reprezentance, Veselina Vujoviča. Ta je na vprašanje novinarke "ali imamo Slovenci besedo inat", odgovoril: "lahko bi jo imeli". Besedo "za inat" bi si lahko razložili, da bomo nekaj naredili iz principa, pa naj nas to stane kolikor hoče. To čustvo je v tesni povezavi z jezo in nanjo v tekmovalnem smislu vpliva pozitivno. Zastavlja pa se vprašanje, se ga je možno naučiti?

Čustvo, ki je najbolj povezano z odnosom staršev do otrok in obratno je STRAH. Največkrat o strahu govorimo kadar se otrok boji poraza. Prav nič manj pogosto pa ni stanje strahu pred zavrnitvijo s strani staršev. Seveda so te reakcije staršev največkrat povezane z rezultati njihovih otrok. Ob pogledu na nezadovoljiv rezultat se le redki starši zavedajo poti, katero je njihov otrok prehodil do takrat. Trud, ki ga je otrok vložil v nastop, je v tistem trenutku manj pomembno dejtvo in praviloma, na žalost, ni kriterij ocenjevanja. To pripelje do potenciranja pomembnosti rezultata nad trudom. Posledično bo otrok dojemal tekmovanja le kot nekaj, kjer je dolžan staršem z rezultatom upravičiti njihov "vložek" v njegovo športno pot.

 

STARŠI IN NJIHOVA ČUSTVA

Kdaj nastanejo težave? Kadar so starši negotovi v svoja dejanja in se zaradi tega začnejo posluževati naravnih instinktov, največkrat podzavestno. Na ta način se njihova dejanja in besede prej sprevržejo v breme kot pa v pomoč otroku. Podpora in interes staršev odločilno vplivata na udejstvovanje otroka v tekmovalnem športu.

Kako lahko opišemo podporo?

Osredotočiti se na predstavo in ne na rezultat. Rezultat je lahko le želja, ta pa je odvisna od mnogih dejavnikov. Na nekatere lahko vplivamo, drugi so daleč od našega dosega. Predstava pa je nekaj kar lahko dosežemo in jo na koncu ocenimo na osnovi zastavljenih ciljev. Torej, lahko jo zmerimo z vnaprej določenimi kriteriji in tako ocenimo otrokovo uspešnost.

Nagraditi trud in trdo delo, pred uspehom. Niso vsi otroci zmagovalci. Nekatere tega lahko naučimo, druge ne. Njihov vložek v razvoj pa je lahko zelo očiten in prav zaradi tega pod nobenim pogojem ne sme ostati neopažen.

Šport skušajo predstaviti kot nekaj, kar oblikuje vrednote, pomembne za otrokovo življensko pot. Nikakor ne smemo športa in rezultatov poveličevati kot nekaj večjega od življenja samega. Ob tem se moramo zavedati, da ima otrok vso pravico odločiti se sam, da bo v športu udeležen in pod katerimi pogoji.

Kot starš skušam razumeti in biti empativen do čustvenega stresa, ki ga otrok doživlja na tekmovanjih. V večini primerov se temu ne da izogniti in prav zaradi tega moramo biti otroku v oporo. Pripravljeni moramo biti otroka poslušati in se od njega učiti, nikakor pa mu ne smemo dajati občutka da o njegovem športu vemo vse.

Zelo pomembna naloga staršev je, vzpodbujati otroka k samostojnosti. Pri tem se moramo vzdržati kakršnihkoli komentarjev na temo taktike, sodniških odločitev, kvalitete nasprotnikov, ipd.

 

VSAK STARŠ TALENTIRANEGA OTROKA SE MORA ZAVEDATI...70% VSEH TALENTIRANIH OTROK PRENEHA S SVOJO ŠPORTNO AKTIVNOSTJO PRED 13. LETOM ZARADI:

  1. prevelike vneme staršev... ti se popolnoma predajo svojemu otroku in njegovi športni poti. Trošijo čas in denar za otrokov razvoj. Prepričani so, da je več tudi bolje. Pogosto zganjajo paniko kadar vidijo, da otroci iste starosti zmagujejo več in so zaradi tega uspešnejši. To jih vodi v menjave trenerjev in klubov. Od otrok zahtevajo pogostejšo udeležbo na tekmovanjih zaradi povečane možnosti doseganja "pričakovanih" rezultatov.
  2. preveč tekmovanj v mladih letih... pregorelost se lahko pojavi v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja. Preveč tekmovanj v mladih letih pomeni predvsem, da so otroci manj vpleteni v treninge, namenjene njihovemu splošnemu in specialnemu motoričnemu in / ali tehničnemu razvoju.
  3. šport ni več zabava... ko otroku šport ni več zabava, ne uživa več na športnem igrišču. Otrokova aktivnost se ne sme omejiti zgolj na treninge in igranje tekem. Zavedati se moramo, da je zabava prvi razlog, zaradi česar se je otrok sploh začel ukvarjati s športom.
  4. previsoka pričakovanja... ko otrok pokaže tekmovalni potencial, je večina njihov staršev deležnih občudovanja na temo, kako uspešen je njihov otrok. Gre za osnovno napako družbe kot take. Otroka tako postavijo na piedestal mnogo prej, kot pa si je to prislužil s trdim delom. Otrok tako dobi popolnoma napačno informacijo in s tem popotnico za svojo športno prihodnost.

 

RACIOALNO VS. ČUSTVENO

V prejšnem poglavju smo opisali nekaj vrst podpore, ki naj bi jih starši upoštevali pri spremljanju športne poti svojega otroka. Če smo bili pozorni, je nasproti vsem vrstam stal rezultat. Ta je skoraj po pravilu prvi sprožilec, ki aktivira čustva staršev.

Torej, kakšna naj bo vloga staršev, da ji bomo lahko rekli racionalna?

Primož Peterka: "Otroci potrebujejo le podporo in prevoz na trening". Se lahko strinjamo z dvakratnim zmagovalcem svetovnega pokala v smučarskih skokih v letih 1997 in 1998? Če starš ni sposoben kontrolirati svojih naravnih instinktov, absolutno. Otrok mora biti glavna mašina svoje športne poti, ne glede na to, na katerem nivoju tekmuje. Ne smemo pa pozabiti, da pomembno vlogo v procesu igrajo tudi tisti, ki obračajo krmilo omenjene mašine. In sem spadajo starši, trenerji in vse ostalo osebje, ki sodeluje v procesu treninga in tekmovanj.

 

ZAKLJUČEK

Očitno je starševska ljubezen in njihovo razumevanje zelo pomembna ne le pri izgradnji dobrega športnika. V veliki meri mora otroku privzgojiti brezpogojno ljubezen do športa. Če vsi vpleteni (starši, trener in otrok) razumejo, da je trud najpomembnejši dejavnik ki športnika definira, potem smo lahko popolnoma brez skrbi, saj se bo otrokov šport razvijal na zelo zdravih temeljih.

Starši morajo biti vzor svojemu otroku in mu pokazati, da lahko stopijo po robu stresu na treningih in tekmovanjih. Če starš, ki naj bi bil odrasla osebnost, tega ni zmožen, potem ne smemo pričakovati takih podvigov od otroka, ki je mlad in po teh merilih nezrel.

Starši, ne pozabiti, vaš otrok je na prvem mestu, in šele na drugem je šport.

 

Gregor Matko