Začetki tenisa v Tivoliju – Ljubljani

Ustanovitev nogometnega kluba Ilirija leta 1911 in ureditev prvega nogometnega igrišča nekje ob današnjem Jakopičevem drevoredu predstavljata začetek športne dejavnosti v Tivoliju.

Prva svetovna vojna je sicer športne aktivnosti močno upočasnila, so se pa ljudje zato toliko bolj aktivno lotili športa po koncu le te. Predvsem so želeli razširiti športno dejavnost in mednje uvrstiti tudi teniško sekcijo... Kot navaja klubska kronika so bili klubski teniški začetki leta 1920 skromni, primerni splošnim povojnim razmeram in klubskim financam. Tenisačem Ilirije je »s hvalevrednim razumevanjem šla na roko... rodbina Kozler, ki jim je stavila svoje privatno tenišče na razpolago«. »Tenišče« je bilo pod Cekinovim gradom oz. »v Kozlarjevem vrtu« kot je razvidno iz ohranjene dokumentacije SK Ilirije in priložnostnih objev o tenisu v reviji Sport.

Tamkajšnje tenis igrišče so Ilirjani obnovili in opremili za igranje. Konec maja, torej pred začetkom sezone, je bilo treba igrišče »samo še enkrat povaljati«, in dobiti mreže, za katere je bil »kredit že dovoljen«. Naslednji mesec je sledil sestanek tenisačev in konstituiranje teniške sekcije ter napoved rednegfa igranja, kar se je tudi zgodilo. Na »tenišču v Kozlerjevem vrtu« je bil konec septembra, v okviru t.i. športnega tedna, organiziran tudi teniški turnir. Turnir ni bil najbolje zaseden, vendar pa je, glede na dejstvo, da je bilo na razpolago le eno igrišče, »število prijav zadostovalo«. »Edino hibo« igrišča so našli v bližnjih drevesih, ki »ob solčnih dneh nekoliko motijo razsvetljavo«. Kritika je zalegla in že v februarju naslednjega leta so na eni od sej upravnega odbora razpravljali o »kreditu« tenis sekciji, ki bi ga porabila »za odsekavanje drevesnih vej, za valjar« idr.

Učinek turnirja je bil po športni plati relativno majhen, zato pa je imel precejšen propagandni uspeh in zanimanje za »gosposki šport« se je povečalo. Da bi v Iliriji zadostili povpraševanju bi morali urediti nova igrišča, kar je tudi bila želja Ilirije, ki pa se v letu 1921 še ni mogla izvršiti. To leto se je morala sekcija omejiti na zagotovitev garderobe za igralce in vzdrževanje obstoječega igrišča.

Ureditev novih teniških igrišč je potekala tekom leta 1922. le – ta so bila urejena na travniku nad starim Kozlarjevim igriščem. Nov teniški kompleks, ki so ga sestavljala tri nova teniška igrišča in starejše igrišče Kozlerjev, so slavnostno odprli spomladi 1923 s turnirjem med Ilirijo in zagrebškim HAŠK-om.

Teniška pridobitev se je odrazila tudi v naraščanju sekcijskega članstva. V letu 1927 jih je bilo 107 in so se delili na »družabne« in »tekmovalne« tenisače. Delitev se je ohranila precej česa, medtem ko je samo špevilo igralcev nihalo.

V letu 1930 je bilo na vrsti širjenje prostora na travniku pod Cekinovim gradom. Razširjen prostor je omogočiv ureditev novih teniških igrišč in večjo ponudbo, hkrati pa se je uredilo večje drsališče in uvedba novega športa oz. športne igre: hokej na ledu. Kaj je bilo v prvem planu, ali trženje igrišč ali uvajanje novega športa je bolj ali manj nepomembno. Ker je bil prostor večnamenski, sta se ekonomski in športni vidik prepletala v dobro kluba.

Vse do leta 1941 je bil tenis, kot tudi ostale športne panoge v Tivoliju v vzponu. Svet pa je bil že v vojni, ki je kmalu zajela tudi naše kraje in oddaljila športno dejavnost. Med ljubljanskimi tekmovanji v letih 1942 – 1945 se ne omenja drsanja, tenisa ali hokeja, niti Ilirije.

Potem pa je prišla nova oblast in novi časi, Cekinov grad je bil podržavljen, Kozlerjev in Ilirije ni bilo več, šport je postal fizkultura in klubi fizkulturna društva. A šport je šport, najsi bo to del telesne vzgoje v Kraljevini ali fizkulture in pozneje telesne kulture v Republiki, in »stari« športniki na »starih« igriščih obnavljajo drsalno, hokejsko in teniško dejavnost. Svoje delovanje so formalizirali najprej v Udarniku, nato Triglavu in Enotnosti, dokler niso v letu 1948 drsalci, kotalkarji , hokejisti in tenisači ustanovili Športno društvo Ljubljana. V letu 1953 se je društvo decentraliziralo v samostojne klube posameznih športov. Skupna je bila le uprava športnih prostorov, le – ti pa so bili predvojna tenisišča oz. drsališča.

Posestvo Cekinov grad je bilo z mestnim odlokom že pred drugo vojno uvrščeno v ljubljanski »zaščitni pas, ki se ne sme ne zazidavati in ne naseljevati«, po prej omenjenem regulacijskem programu, pa je bil »kompleks Cekinovega gradu«rezerviran »za javne ustanove«.

Po letu 1957 naj bi sklop igrišč na desni strani poti proti Cekinovem gradu reševal probleme vrhunskega športa, zlasti košarke in drsalnih športov. Tenisači bi zamenjali lokacijo in se pomaknili proti vznožju gradu, ker naj bi stara Ilirijina tenisišča preuredili v parkirne prostore. S tem naj bi bilo poskrbljeno tudi za morebitni večji obisk teniških prireditev, saj naj bi se nad igriščem dvigala tribuna, ležeča ob vznožju zgornje terase.

Športni park (140.000m2) je imel tako leta 1961 naslednjo vsebino: dve igrišči za košarko, rokometno igrišče, odbojkarsko igrišče, nogometno igrišče s štirimi tekaškimi stezami, tri balinarske steze, dve koptalkališči, osem teniških igrišč in otroško igrišče.

Teniška igrišča so bila tako leta 1967 zgrajena na novi lokaciji ter kasneje razširjena, tako da jih je sedaj skupaj 11.